Drola's blog

Nov blog

2006-10-24T20:52:00.000+02:00

Moj blog se nadaljuje na blog.solajekul.net ...

Pljučnica

2006-09-11T20:46:00.000+02:00

V teh toplih dneh je meni uspelo dobiti pljučnico. V torek sem šel k zdravniku, kjer sem dobil antibiotike, Lekadol (ta bo šel v družinsko zalogo za nujne primere, ker od torka še nisem imel vročine) in navodila za počivanje. Trenutno sem kar dobre volje, saj razen občasnega napada kašlja izgledam popolnoma zdrav. Jutri me čaka še kontrola pri zdravnici in če bo vse po sreči, grem v sredo že v šolo. :)

Jupi!

Šola je tu! Dobro ali slabo?

2006-09-03T21:19:00.000+02:00

Minister se je odločil, da se šola začne 1. septembra, torej v petek in ne v ponedeljek 4. septembra. Menda zato, ker v zakonu piše, da mora imeti šolsko leto 190 dni, če pa bi se začel pouk v ponedeljek, pa bi bilo le 189 dni.
Na nekaterih forumih na internetu so se kar hitro po objavi te odločitve pojavile teme, v katerih so se (večinoma) srednješolci pritoževali nad tem. Res je, da je precej nadležno, da mora npr. nekdo, ki je precej oddaljen od šole v internat za 1 dan.

Ampak meni pa se zdi to kar praktično. V petek smo dobili urnike in opravili z vsemi papirji (sliši se malo smešno, glede na to, da se večino časa v šoli ukvarjamo s papirji) tako, da lahko jutri začnemo s poukom. V preteklih letih se spomnim, da se mi je vedno zgodilo, da da je prvi šolski dan bil ravno tisti dan, v katerem bi po urniku imel kakšen izbirni predmet, ki ga obožujem. Ampak ker 1. dan ni bilo rednega pouka, sem moral cel teden čakat na tisti predmet.
Letos pa je drugače! Jutri začnemo redni pouk in teden se mi bo začel s predmetom računalniška omrežja. Juhu zame!

Ker je konec poletja pa moram objavit še rezultate misije tega poletja... hujšanje. In ker slika pove več kot tisoč besed....
Videti je kot reklama za čarobna sredstva iz TV prodaje. Ampak ta slika je resnična.
Razlike v kilogramih pa še ne vem, ker imamo doma pokvarjeno tehtnico.

Srečen kot še nikoli

2006-08-05T23:53:00.000+02:00

Kar ne morem verjet, da se na chat.si najde tudi ljudi, ki pogovora ne začnejo takole:
'nekdo': zivjo
'jaz': ojla
'nekdo': kok str, iz kje?
'jaz': 16, ljubljana (nekateri imajo srečo in iz škatle, kjer žrebam potegnem tudi pravi podatek - 14, Zasavje)
'jaz': ti?
'nekdo': kok maš dolzga? (hahaha)
'jaz': 22cm (hehe, kot, da je res. Halo, pri 14ih :) )
'nekdo': se lahko opišeš
'jaz': 170cm, 72kg, rjave oči, rjavi lasje (podatki so približno pravi, ampak takšne ima veliko ljudi)
'jaz': ti?
'nekdo': 160cm, 53kg, svetli dolgi lasje, modre oči (ja, seveda)
'jaz': aha
'nekdo': kje se dobiva?
In okno za klepet se zapre.

No, sedaj verjamem.
Jaz imam ta teden noro srečo. Srečal sem človeka, s katerim sva skoraj po cele dneve na vezi, poveva si vse, kar počneva in vse o sebi (povem mu celo več kot staršem, ne morem verjet). Najlepše pa je to, da sva prijatelja tudi v nesreči, torej prava prijatelja.

In v torek sem imel rahlo ljubezensko tragedijo. Mogoče majčkeno pretiravam, ampak 2 leti sem bil zagledan v eno osebo in verjetno celo zaljubljen. No, in po dveh letih sem zbral pogum, da sem tej osebi povedal kako in kaj čutim. In ta oseba ne čuti enako. Potem pa jok, jok, jok nekaj minut (nisem se mogel zadržati). Pač, bil sem prvič zares zaljubljen (če sem bil, nisem prepričan, ampak recimo, da sem bil, že zato, ker se lepše sliši) in vse se mi je zdela ena velika tragedija. Sem pa vesel, da sva se z osebo lepo pogovorila in sedaj prebolevam ali pa sem že prebolel. Nisem prepričan, ker je ta simpatija nekje na meji med zelo lepim spominom in ljubeznijo.

In ker sem imel pravega prijatelja, mi je tudi ta pomagal pri prebolevanju. Uspelo mu me je potolažiti v 7 minutah in 12 sekundah (ta številka je napisana za šalo, ker sem zdajle tako dobre volje). Ampak res, tako dobrega prijatelja je težko najti.

Če bo še cel avgust deževen, lahko pričakujete scenarij za telenovelo, ki ga bom po vsej verjetnosti javno objavil. Trenutno je v načrtu 270 delov. No, tale odstavek je šala, mogoče pa se uresniči.

V glavnem, kljub nesreči v ljubezni, lahko ta teden brez premisleka ocenim z enim velikim plusom. In moja sreča se pozna tudi na pisanju (vrjetno opazite razliko med slogom prvega prispevka na tem blogu in tem prispevkom).

Izkoristite vsak sončen dan, ki je še ostal med počitnicami!

Slabo vreme

2006-08-01T22:38:00.000+02:00

Danes smo se jaz, Žiga, Simon in Luka okrog 8.20 odpravili v Medijske toplice. Čeprav je bilo nekoliko oblačno, smo vseeno šli.
S Simonom sva preplavala 1km skupaj.
Nato smo se nekaj časa še vozili po toboganu, potem pa se je ulil dež in smo se odpravili domov.

Potem pa sem se usedel pred računalnik in čvekal nekaj ur na MSNju.
Proti večeru sem šel še malo na rolerje (za 5 minut).

Jutri grem spet na bazen!!!

2006-07-31T20:55:00.000+02:00

Danes sem imel čuden dan, čisto brez energije. Sem prepričan, da je krivo vreme!
No, zjutraj sem vstal in tokrat me ni zbudila sestra, ampak sem se sam. Sestro so starši že okrog 6.00 odpeljali na počitnice k sestrični.

Vstal, se najedel in se spravil k računalniku. Zadnje čase mi je delal računalnik za deljenje internetne povezave nekaj problemov, ampak zdaj je v redu.

Pogledal sem si delček ponovitev včerajšnjih telenovel. Joj, kako so lahko nekateri tako zlobni! Še dobro, da se v zadnjih 2 delih vse uredi.

Potem sem spet jedel in si pripravil kakav (sladkorja nisem dodajal).

Nekaj časa sem še sedel pred računalnikom, potem pa je prišla domov mami. Dobil sem tudi povabilo na kopanje za jutri. Komaj čakam, da gremo in hkrati upam, da bo sončno.

Zdajle pa malo čvekam s kolegi na MSNju.

V Medijskih toplicah

2006-07-28T18:43:00.000+02:00

Danes sem bil v Medijskih toplicah (Izlake).
Zjutraj me je pred hišo pobral Simonov oče in odpeljali smo se na Izlake (pre smo še v Zagorje peljali Simonovo sestro). V trgovini v bližini medijskih toplic smo si kupili vsak en sendvič in pijačo (ravno pri meni se je trgovka zmotila in mi namesto navadne žemlje dala tisto s čebulo. Fuuuj! Ampak sem preživel).

Potem smo se odpravili na bazen in prispeli že nekaj minut preden uradno odprejo, a se nas je prodajalec kart ali receptor ali kako naj povem... saj ni važno... usmilil in nas spustil prej noter.

Namestili smo brisače in začeli kar v olimpijskem bazenu (voda je pa vsepovsod mrzla). Preplavali smo okrog 50m (2x25m). Aja, še to, kdo smo sploh šli na bazen: jaz, Simon in Žiga.

Potem smo se odpravili proti toboganu in se nekajkrat spustili. Naučil sem se tudi, kako se spusti po toboganu v drži, ki se ji reče bombica.

Nato smo se namazali s sončno kremo (faktor 20), pojedli sendviče iz trgovine in malo poležali. Potem pa smo šli nazaj v bazen.

Jaz in Žiga sva tekmovala, kdo preplava daljšo razdaljo in sklece so mi prišle še kako prav, ker sem zmagal. On je preplaval le 200m (seveda brez postanka), jaz pa 250m! Hura zame!

Potem pa smo se še malo vozili po toboganih, se sončili, plavali, Simon in Žiga pa sta si vmes privoščila tudi krompirček in sladoled, jaz pa sem se zadržal, pa saj nisem bil lačen. Vse to je trajalo do nekaj čez 16. uro, potem pa smo se počasi posušili, se preoblekli in odpravili v picerijo Čebelica. Že na poti tja smo si naročili pice po telefonu, tako, da so bile že pripravljene, ko smo prispeli (to je bilo 2 minuti do 17.00).

Lepo smo se najedli in čeprav smo pri naročilu pozabili, da imajo v Čebelici nekoliko zmanjšane enote za pice (srednja velikost, ki smo jo naročili je nekje v velikosti malega krožnika), smo se vseeno dobro najedli.

Potem pa je Žiga poklical očeta, ki nas je odpeljal domov.

Uživajte!

Oh, kako sem zaspan

2006-07-27T21:48:00.000+02:00

Danes sem se zbudil ob.... ne vem kdaj. Enkrat dopoldne.
Okrog 10.00 sem se odpravil k znancu, ki živi nekaj 10 metrov od nas in popravil računalnik.
Domov sem prišel okrog 13.00.
Za popoldne pa se ne spomnim točno, kaj sem počel (vem pa, da nisem bil pod vplivom kakršnih koli substanc)... hecam se. Bilo je nekako takole:
Ko sem prišel domov, sem nekaj časa igral neko igrico preko interneta. Ko sem se naveličal, sem se spravil h glavni temi tega poletja... k hujšanju. Spet sem bral o pravilni prehrani. Seveda mi je jasno, katere snovi rabim. To so beljakovice (zame približno 100g na dan - 2kratnik puste telesne teže, torej brez maščob. Jaz tehtam nekaj čez 70kg, brez vseh maščob, torej mišice in kosti pa ocenjujem nekje na 50-60kg, vendar se raje držim spodnje številke, ker je preveč lahko škodljivo), ne potrebujem pa večine maščob, razen omega 3, ki se jih najde v ribjem olju, v tunah in verjetno še kje. Pa tudi ogljikovi hidrati so odveč (strogo se izogibam sladkarijam in sadju, razen kakšna limona stisnjena v vodo). Če se motim, me prosim popravite.

No, potem je prišel domov oče in z neba se je ulilo, kot že dolgo ne. Kmalu za njim je prišla še mami.
Nato sem pogledal delček današnje epizode Zvezdnih vrat in pojedel 2 kosa ocvrte buče (njam!).
Zatem sem pojedel še en kos kruha z ribjo pašteto (preden grem na strogo dieto, moram izprazniti vse odprte konzerve).

Potem pa sem še malo klepetal na MSNju in na chat.si ter spet dobil en nov MSN naslov.

Potem sem se spravil v kopalnico, da bi se stuširal in ugotovil, da nimamo nobenega pametnega šampona. Potem sem uporabil nekega za dojenčke, ki pa ima duh po pšenici (vendar ne tist prijeten, ki se voha ob žetvi, ampak nekaj bolj čudnega)... fuj, upam, da se jutri zjutraj ne bom več vohal.

Uživajte!

Žiga na obisku

2006-07-27T00:18:00.000+02:00

Danes sem imel spet na obisku enega prijatelja... in sicer Žigo (Žiga, uf, čudna je ta slovenščina).
Nekaj časa smo igrali igrice na računalniku, spekel sem mu 4 DVDje glasbe in pojedli 1 Chio Chips s papriko, 1 vrečko bonbonov in spili 3L kole (iz Tuša). Seveda sem jaz bolj malo sodeloval, ker hujšam. Spil sem cel kup vode in pojedel le za kakšno pest čipsa.

Medtem je prišel tudi poštar... in zakaj je to nekaj posebnega?

V spletni trgovini sem naročil slušalke z mikrofonom (obvezna oprema igričarja, vsaj za kakšne tekme prek interneta) in danes sem jih končno dobil. Tule je slikca:

Stale so me dobre 3 tisočake (skupaj z poštnino in provizijo pošti).

Okrog 17.00 pa sem se odpravil na nogometno igrišče v Čemšeniku, vrnil pa sem se okrog 20.00.

Potem sem malo klepetal na MSNju, chatal na chat.si (tudi izmenjal e-poštni naslov z nekom), zdajle pa ravno zaključujem tale prispevek k mojem življenjepisu.

Uživajte!

Pri zobarju

2006-07-26T08:22:00.000+02:00

Včeraj me je zbudila sestra okrog desetih. Ker mi je manjkalo še par ur spanca, sem bil potem cel dan tečen. Malo sem igral igrice, potem pa je domov prišla mami. Šel sem si umit zobe, ker naj bi me potem takoj peljala k zobozdravniku. Ampak potem je prišel domov oče in prinesel pice, za katere pa sem že napisal, da se jim ne morem upreti. No, pojedli smo vsak svojo pico, potem pa sem si moral še enkrat umiti zobe. In potem me je mami peljala k zobozdravniku. Ni bilo tako hudo, kot to pojejo Čuki, saj sem imel samo kontrolo in premaz. Zdaj pa bom imel mir do januarja '07.

Upam, da bo danes po nekaj dneh končno malo več sonca.

Uživajte!

Bil na Čemšeniški planini

2006-07-22T23:59:00.000+02:00

Danes (ob času začetka pisanja je še sobota), sem bil po kakšnem letu ali dveh končno spet na Čemšeniški planini (nekaj čez 1200m nadmorske višine). Očetova sestra (torej moja teta), moj bratranec in sestrična, sestra in očetova teta smo se odpravili z avtomobilom mimo prvin po gozdni poti, tako, da nam je ostalo le še kakšne pol ure hoje do vrha. Jaz bi sicer imel raje, da bi avto pustili že na prvinah, ampak se žal že kažejo osemdeseta leta očetovi teti, ki ne zmore več predolgih poti (pred nekaj leti je še ogromno pešačila). Aja, še ura: od doma smo se odpravili okrog pol devetih.
Ko smo prispeli na vrh (zase ne morem reči, da sem bil ravno izmučen), smo se usedli v senco in popili nekaj zalog, ki smo jih prinesli s sabo. Sestra in bratranec sta bolj razposajene narave in sta kmalu začela plezati po drevesih v bližinil, jaz in sestrična pa sva ju opazovala. Potem smo se pa otroci odpravili proti Tinetovi koči, oz. na mesto, kjer bi jo lahko videli, če bi imeli časovni stroj in zavrteli čas na obdobje pred 2. svetovno vojno. Potem smo se vrnili in počakali teto ter očetovo teto, saj sta se tudi onodve odpravili nekam. Ko smo ju dočakali, smo šli v planinsko kočo in si naročili kosilo (jaz sem jedel govejo juho, ker sem precej izbirčen in ni bilo zame nič boljšega). Sprva smo načrtovali, da bi za sladico vsak pojedel še en zavitek (češnjev), a smo si premislili in naročili za vse samo 1 zavitek, ki smo ga razdelili, ker so bile porcije pri kosilu ogromne (spet bom 2 tedna delal trebušnjake, da bom pokuril te kalorije... malo pretiravam, ampak se bom pa moral potruditi).
Kupili smo še kartice, ki smo jih napisali na Čemšeniški planini, potem pa jih odnesli v dolino. Sedaj čakamo junaka, ki se bo javil, da jih bo nesel na pošto.
Okrog dveh popoldne smo se odpravili nazaj proti avtu, potem pa smo se odpeljali domov in ugotovili, da so mrvo nad našo hišo (kar precej velik travnik) že pospravili na varno. Nekaj je je stric (očetov brat, ki je tudi prevzel kmetijo po smrti dedka) prodal, ostalo pa je spravil na skedenj.

Aja, naj še pojasnim kaj je mrva in podobno, ker včasih pride prav na kakšnem kvizu:
mrva - prva košnja trave v letu
otava - druga košnja trave v letu
otavič - tretje košnja trave v letu

Nisem prepričan če se ravno tako napiše, ker je edini vir ustno izročilo (vsaj zame) in malo ugibam, kako iz našega narečja spravit besede v čimbolj pravo slovenščino. SSKJja pa nimam pri roki.

Potem se sem usedel za računalnik in prižgal program za radio (poslušam preko interneta, Radio Salomon mi je precej kul, sem pa odprt za nove ideje). Pogledal sem še kaj je novega na internetu in presnel Ninja želve za bratranca.

Potem nisem počel nič zanimivega. Prevedel sem nekaj navodil za mape v igri Enemy Territory (vso dokumentacijo o mapah, ki se igrajo na moje strežniku ponavadi prevedem). Prevodi so na strani et.pyslovar.org (klikni na ime mape pri podatkih o strežniku).

Potem sem še delal neke vaje za hujšanje (za vse, ki imaste kakšne pametne ideje, mi prosim pišite še v komentarje k tem prispevku, zgubiti moram še najmanj od 5 do 15 kg).
Sem pa zadnje čase precej dobre volje. Če sem npr. še pred nekaj meseci brez energije sedel pred računalnikom, zdaj kar skačem od energije... med tednom grem skoraj vsak dan na igrišče v Čemšenik (ja, ponovno se vklapljam v družbo), čeprav je v eno stran pol ure hoje, si enostavno vzamem čas. Zadnjič mi je uspelo celo zadeti prvi gol v moji karieri med tekmo (ki ni bil prosti strel ali kaj podobnega). Se moram pohvaliti, da nisem ravno odličen pri nogometu. Košarka mi gre nekako bolje, čeprav, če padem malo iz vaje, ne zadanem nobenega koša. Kakor hitro dobim občutek za koš, ga tudi hitro izgubim, če ne vadim.

Uživajte, kjerkoli že ste!

Počasi se daleč pride

2006-07-17T20:48:00.000+02:00

Za danes sem si po dolgem času moral nastaviti budilko. Sošolec je namreč dobil nov računalnik in je bil že ves neučakan, da bi mu nekdo pomagal usposobiti zadevo. Okrog pol devetih sem se odpravil na pot in prispel k sošolcu nekaj čez devet (šel sem peš).
Računalnik nama je uspelo pripraviti k delovanju, nekaj težav pa je bilo z ADSLom, ki jih nisva uspela odpraviti v celoti. V kratkem bo vrjetno (vsaj tako sem mu svetoval) poklical ponudnika internet storitev - v njegovem primeru je to SiOL.
Domov sem se vrnil okrog dveh popoldne.

Potem pa nisem počel nič kaj zanimivega. Gledal sem en film, kar pa se je razvleklo na celo popoldne, saj sem moral vsakih nekaj minut prekiniti zadevo... Mami: "Kosiloooo!!!!", Sestra: "Računalnik neki nagaja" in podobne zadeve.

A končno sem uspel pogledati film do konca... počasi se daleč pride.

Spet doma

2006-07-15T15:28:00.000+02:00

Po enem tednu počitnic v Termah Čatež smo danes prispeli domov. Bilo je kar v redu.

Prejšnjo soboto smo prispeli, razpakirali potovalke in se udobno namestili v počitniški hišici. Na kosilo smo se odpravili na pice. V okolici smo našli okrepčevalnico, kjer pa smo bili precej razočarani. Pice so bile v redu, ampak bolj moteče so bile stvari, kot so npr. umazane mize, čuden pribor in podobno.
Po kosilu smo malo počili, potem pa se odpravili na sprehod med hišicami v kampu, privoščili pa smo si tudi sladoled. Njam! Okus Jogurt z gozdnimi sadeži zažiga!
Ko smo prišli nazaj v hišo smo še malo gledali TV, potem pa se spravili spat. Kot ponavadi prvo noč nisem spal nič kaj dobro.

V nedeljo smo si dopoldne privoščili kopanje v poletnem delu Termelne Riviere. Na srečo je bilo vreme čudovito. Nekaj časa sem bil v vodi, nekaj časa pa sem se pekel na soncu. Na srečo se me je letos rjava barva prijela in nisem dobil kakšnih hudih opeklin. Juhu!

Tokrat smo za kosilo pojedli ostanke pic od sobote in meso, ki ga je mami vzela s sabo od doma.

Ko smo šli popoldne malo naokrog pa sva s sestro zagledala povabilo na spremljanje finala svetovnega prvenstva v nogometu na velikem zaslonu v športnem centru hotela. Sicer nisem nek navdušenec nad nogometom, ampak to sem si preprosto moral ogledati. In tako se je zgodilo... Okrog 19.00 sva se s sestro odpravila proti športnemu centru. Do 19.30 sva si v bližini ogledovala stojnice z oblačili in igračami, potem pa sva se napotila iskat pot do športnega centra. Za tiste, ki še ne veste, pa boste nekoč ta center iskali: ko vstopite v zgradbo, ki ima velik napis Termala Riviera, greste skozi restavracijo na levi strani do vrat, nad katerimi pa je že napisano, da se tam nahaja fitnes in ostale reči.
No, pričakoval sem ogled v podobnem stilu, kot je to po TV, ko sediš v gostilni, mogoče igraš biljard, zraven pa gledaš še na zaslon. Ampak bilo je precej drugače... bolj nekako kot kino, čeprav je skupina Italijanov (bilo jih je nekje med 10 in 20) pričarala pravo navijaško vzdušje. Bili so namreč precej glasni. Ko so Italijani dali gol, so se Italijani, ki so sedeli zraven nas tako razvneli, da te kar stisne v trebuhu (vsaj mene, ki nisem vajen teh zadev).

OK, gremo naprej... ponedeljek.
Zjutraj smo se odpravili v Brežice, da bi nakupili hrano, mami pa je skupaj zbrala še tiste nalepke za razna darila v Sparu in Mercatorju. Poleg hrane sva si z mami vzela še vsak eno žepno knjigo. Jaz sem izbral biografijo enačbe E=mc2. Ker so mi te zadeve precej zanimive, se mi popoldne ni ljubilo na bazen, ampak sem raje prebral to knjigo. Govori pa precej o izdelavi atomske bombe, tudi o tekmi, kdo bo prvi izdelal atomsko bombo med Nemci in Američani, saj je imelo to velik pomen na izid 2. svetovne vojne. Več izveste, če si priskrbite to knjigo.

No, mami pa si je kupila roman Prebujna domišljija Olivie Joules. Tudi to knjigo sem prebral, ampak šele včeraj. Govori o modni novinarki, ki jo pošljejo v Miami na predstavitev neke pomlajevalne kreme, njena prebujna domišljija pa ji začne praviti, da je urejen Francoz Pierre na zabavi v resnici Osama Bin Laden. Sledi veliko zapletov, ampak zgodba se kočna srečno, kot ponavadi. Celo zgodbo preberite sami.

Za kosilo smo jedli čevapčiče, ki jih je mami že pripravljene za peko kupila v trgovini, popoldne pa smo se namakali v bazenu.

V torek pa smo jedli v neki drugi gostilni, v katero smo se potem vračali vse do konca tedna.

V sredo pa je prispel na počitnice še mamin brat, ki mora po poškodbi razgibati ramo.
Popoldne smo se spet kopali.

V četrtek nč posebnega.

Včeraj pa sem, kot sem že omenil prebral roman Prebujna domišljija Olivie Joules.

Danes pa sem že doma!

Jutri gremo v Terme Čatež!

2006-07-07T22:51:00.000+02:00

Kot ponavadi, sem vstal okrog devetih, pogledal kaj je novega na internetu in nato kmalu začel klepetati s prijateljico. Klepet je trajal kot običajno nekaj ur, potem pa mi je bilo malo dolgčas. Ampak ne za dolgo! Ugotovil sem, da se je 2. sezona Veronice Mars že prenesla.

S sestro sva pogledala prve 4 epizode, potem pa je prišla domov mami s pico... in diete je bilo za danes konec - pici se pač ne morem upreti.

Po pici sem sedel nazaj za računalnik. Prenesel se mi je MacOS X 10.4.6. To je operacijski sistem namenjen za računalnike Apple Macintosh (na kratko Mac). To so tisti računalniki, ki jih mnogokrat vidite v kakšnih ameriških filmih, predvsem kjer kažejo kakšne učilnice. Pa tudi prenosnik Veronice Mars spada med Mace. Ti so v Evropi nekoliko manj razširjeni kot v ZDA. Sicer so kvalitetnejši, a so nekoliko dražji kot konkurenčni PCji, preko katerega verjetno berete tole besedilo.

No, kakorkoli že, jaz nimam Maca, zato sem poskusil po navodilih iz neke spletne strani pripraviti MacOS X do delovanja na mojem navadnem x86 PCju. Uspelo mi je naložiti sistem, vendar pa sem imel kup preglavic s strojno opremo, ker sta si arhitekturi precej različni. Na koncu sem za danes obupal.

Še nasvet: tega ne poskušajte doma, če še nikoli niste nameščali operacijskega sistema in ne ločite particije od imenika.

Zdaj pa še za druge, ki vas računalništvo ne zanima tako zelo:
Jutri gremo za en teden v Terme Čatež. Jupi!

Uživajte!

Razočarane gospodinje in razočarani sošolci

2006-07-05T22:38:00.000+02:00

Danes nisem počel nič kaj zanimivega, vsaj za večino ne.

Spet sem se zbudil nekje med 9. in 10. uro. Nekaj sem se igral s tem, da bi v internet neposredno prenašal glasbo, ki se trenutno vrti v mojem predvajalniku. Potem sem po številnih težavah to idejo za danes opustil.
Ker zaradi pomanjkanja spanja nisem imel preveč dobrih idej, kaj bi počel, sem se spravil pred TV, zraven pa še moja sestra in pogledala sva si še preostalih 14 delov razočaranih gospodinj, oz. 15, saj je zanja epizoda dvojna. Seveda sva si vmes vzela tudi kratke odmore (10-15 minutk).

Zadnji del je precej žalosten. Mikea (fanta od Susan) povozi nek psihopat, ki po svojih dejanjih precej spominja na Georgeva (lekarnar, ki ubije Rexa Van De Camp). Tisti, ki ste gledali 1. sezono nadaljevanjke (predvajana pred nekaj časa na POP TV), poznate vse naštete osebe, tistim, ki pa niste gledali te nadaljevanjke, pa priporočam ogled, saj bodo mogoče po koncu predvajanja 2. sezone (če jo bodo), še enkrat predvajali obe sezoni, kot počnejo pri marsikateri popularni nadaljevanjki (lani so celo poletje vsak dan vrteli Prijatelje (Friends), Sex v mestu (Sex and City) ter Parčkanje (Coupling)). No, za tiste, ki ste že videli 1. sezono priporočam ogled 2., za katero držimo pesti, da bo kmalu prišla na slovensko televizijo. V tujini so ponekod predvajanje 2. sezone že zaključili, torej jo lahko pričakujemo pri nas kmalu. Mogoče že septembra.

No, ko smo že pri septembru. Tam mesec ima svoje dobre in slabe strani. Dobre so npr., da se začne na TV precej novih nadaljevanjk, Bar in druge podobne oddaje. Prinese pa tudi šolo - tisto, kar nam krade čas, da moramo včasih katero od oddaj tudi preskočiti. Tako pač je, treba se je učiti, da bomo kasneje pridobljeno znanje lahko uporabili. Nekateri bolj, drugi manj, a vsak z drugim razlogom oz. pri nekaterih bolje rečeno z izgovorom. Tiste, ki jim gre v šoli slabše, delim jaz na tri kategorije: tiste, ki ne bi ničesar delali, a bi vseeno bili odličnjaki; tisti, ki jim je popolnoma vseeno in tiste, ki se trudijo in presedijo pred zvezkom po nekaj ur, a si ne zapomnijo ničesar.

Prva kategorija je precej huda, vsaj za tiste, ki se radi učimo in iz šole kaj odnesemo in nam ponavadi tudi uspe. Učenci iz prve kategorije vedno rabijo usluge, vsi bi vse morali narediti namesto njih. Ampak kljub temu, da ne bi delali ničesar, bi imeli same odlične ocene. Sicer se v poklicu res ne rabi vse snovi, ki se jo obravnava v osnovni šoli, ampak takšne zadeve dajo občutek, kakšen bo ta človek na delovnem mestu.

Tiste, ki jim je popolnoma vseeno, pa bi se dalo razdeliti še na kup podkategorij. So tisti, ki jim za šolo - oprostite izrazu - res dol visi in tisti, ki se preprosto ne morejo zaradi takšnih in drugačnih razlogov spraviti k učenju. Z obojimi sem mel izkušnje. Eden izmed prve podkategorije je bil moj sošolec v 7. razredu. V šoli je med vsemi urami slovenščine grozno grdo vpil in ni pustil niti drugim, da bi se učili. Jaz sem imel še to nesrečo, da sem sedel eno klop za njim. Najhuje je bilo to, da nas je slovenščino učila neko dekle oz. ženska (kakor hočete), ki je komaj končala faks. Še dobro, da je bila to le druga polovica leta (na začetku nas je učila precej sposobna učiteljica, ki je v razredu znala narediti mir).

Torej, prvo uro, ko se učitelj/-ica in učenci predstavijo, mora učitelj/-ica dati učencem vedeti, kdo je. Torej, da se bo pri urah poslušalo učitelja/-ico in ne soseda v klopi.

No, ta sošolec iz 7. razreda je na srečo potem še eno leto ostal v 7. razredu, tako, da smo se ga mi znebili (saj se sliši grdo, ampak res ga ni noben mogel prenašati). Tisti, ki so bili letos njegovi sošolci, pa se mi kar malo smilijo. Ampak imam občutek, da se je malo popravil in spremenil obnašanje. Čestitam, bil je že čas!

Aja, še druga podkategorija. Pri teh na srečo obstajajo taki, ki se jim da kaj dopovedati! Enkrat mi je uspelo, da sem sošolko, ki ji sicer ne gre ravno dobro (ocene se gibljejo med 1-3, včasih pa ima tudi dobre dneve) uspel v 20 minutah med potjo v šolo pripraviti, da je dobila pri kemiji 5 (ustna ocena). Vrjetno so jo prej učile tudi prijateljice, ampak vseeno sem ponosen nase. Ko jo je učiteljica pred tablo spraševala, je bila vrjetno kar presenečena. Seveda je pred razredom rekla, da je dobila tri, sošolka pa ni pogledala kaj je pisalo v zvezku in se ji je zdelo, da se ji je v življenju zgodila največja krivica - dobila je 3, kljub temu, da je vse znala. V očeh je imela celo solze (se ne spomnim točno, ampak vsekakor je bila potrta). In naslednji dan je kar sijala od sreče - doma je odprla zvezek (vrjetno je hotela oceno pokazati staršem) in ugotovila, da je v njenem zvezku zapisana lepa, rdeča petica.

Upam, da bo to v njenem zvezku pisalo še večkrat. Sicer pa ta sošolka kar večkrat preseneti - npr. pri zgodovini na pamet zrecitira pred tablo cel odstavek v učbeniku. Žalostna plat te zgodbe je to, da ji more iti zares slabo, da se odloči, da se bo začela učiti. Upam, da bo kmalu spremenila razmišljanje. Kar pogumno!

Aja, še zadnja kategorija - tisti, ki si enostavno ne morejo zapomniti ničesar. Tudi takšnega sošolca imam - po značaju je dober, ampak težko si zapomni stvari. Na srečo je po strokovnih pregledih dobil odločbo, da za pozitivno oceno potrebuje nekoliko manj znanja kakor drugi - kot nekakšen prilagojen program v normalni šoli. Sicer se uči popolnoma enako snov, kot drugi, a pri ocenjevanju dobi nekoliko lažja vprašanja, oz. je vprašan enako stvar, vendar na nekoliko drugačen način. Sicer pa gre za čisto normalnega sošolca, ki ima pač eno drobno napakico. Ampak so pa tudi stvari, ki ga zanimajo... In tisto, kar ga zares zanima si odlično zapomni, tako, da če bo izbral poklic po svojem izboru (tisto, kar ga veseli), bo zadevo 100% obvladal.

Pri stvareh, ki me nekoliko razočarajo, sem zadeve precej posploševal, čeprav gre za moj pogled na nekatere sošolce, na katere pomislim najprej, ko mi kdo omeni 8. B (od septembra naprej bo to 9. B). Tako ali drugače. Nekatere si zapomnim po slabih, druge pa po dobrih lastnostih. Žal sem omenil večino slabih. V trenutku pisanja sem pač zaspan in nekoliko tečen. OK, stara lajna - zgovarjam se na neprištevnost ;).

Če sem koga osebno prizadel, mi je žal in se opravičujem, ker ni bilo mišljeno tako. Je pa lahko ta prispevek zanimivo branje na pogled 14. letnika na šolo. Enkrat pričakujte tudi svetlo plat zgodbe!

Komentarji zaželjeni! Uživajte!

Sestra je zbolela

2006-07-04T20:13:00.000+02:00

Danes dopoldne, nekaj do devetih sem se spravil iz postelje.

Sestra (Jasmina) pride k meni in "Matjaž, dons sm 5x bruhala, tko da ...." Groza! Oba sva se spravila v dnevno sobo in si imela namen pogledat nekaj nadaljevanj Razočaranih gospodinj iz druge sezone. Jasmina se je nekje na polovici 1. dela vrnila v svojo sobo, ker se je spet počutila slabo. Prišel sem do nekje okrog 7. dela in prosila me je, da ji pomagam skuhat kamilični čaj, da lahko vzame sirup proti vročini. Nisem imel kaj preveč izbire in sem prekinil Razočarane Gospodinje ter se odpravil v kuhinjo. Ko sva končala, sem se odpravil nazaj k TVju. Pogledal sem nadaljevanko do vključno 9. dela.

Potem sem se spravil k računalniku, malo poslušal glasbo, zdajle pa že od 17.42 klepetam na MSNju s prijateljico.
V tem trenutku ravno obujava spomine na malo šolo, torej nekje 7-8 let nazaj (zanjo samo 7, jaz pa sem ponavljal prvo leto male šole, ker sem v prvem poskusu bil pol leta zaradi bolezni odsoten).

Uživajte!

3 dnevna suša

2006-07-03T21:11:00.000+02:00

Verjetno se sprašujete zakaj takšen naslov, če pa gre ob času pisanja dež.
No, stvar je taka, da cel vikend nisem počel nič posebnega, zato bom te 3 dni združil.

V petek zvečer se je sestra vrnila s počitnic pri babici. V soboto sta z mami šli nakupovat stvari za na dopust - prihodnjo soboto se bomo za en teden odpravili v Terme Čatež. Najslabši del tega je bil, da sem moral pomeriti kup novih hlač in majic, boljši del pa je bil, da sta prinesli pice.

V nedeljo sem malo igral ET, brez nekih boljših rezultatov, sicer pa lenaril.

Danes pa sem dopoldne šel k prijatelju pogledat računalnik, ker ima virus (računalnik), ampak nisem uspel popraviti zadeve. Na tem področju računalništva sem nekoliko manj izkušen.
Ob dveh popoldne sem se imel namen odpravit v Čemšenik, a je bila zadeva zaradi slabega vremena odpovedana. Sicer bi igrali nogomet, pa pri kateremu od prijateljev bi se še oglasil. Ker tega ni bilo, sem malo skakljal med dnevno sobo, kjer sem gledal TV in mojo sobo, kjer sem igral računalnik.

Potem pa sem izdal še različico 0.0.2.9 mojega programa PySlovar. Zadeva je še precej nezrela.

Ob štirih sem gledal košček Zvezdnih vrat, ko pa je prišla domov mami, je sestri prinesla nov DVD Ninja želve. Adijo Zvezdna vrata in pozdravljene Ninja želve... sestra je pač šef za TV in kdor tega ne spoštuje dobi copat ali pa čevelj v glavo. Torej nisem imel veliko izbire in sem se na kavču obrnil stran od TVja in za nekaj časa zadremal.

Potem sem se spravil k računalniku na MSN, kjer pač čvekam.

Uživajte počitnice!

Obisk prijatelja & nogomet

2006-06-30T20:11:00.000+02:00

Najprej en lep pozdrav vsem, ki to berete!

Danes dopoldne ob 10.00 me je obiskal moj tamali bratranec. Ogledala sva si film Monster in Law (Tašča, da te kap). Charlie (Jennifer Lopez - J-Lo) se ukvarja z veliko različnimi stvarmi, da se dokoplje do denarja. Medtem, ko sprehaja kopico psov na obali in bere horoskop se ji uresniči stavek Ljubezen imaš pred svojimi očmi. Pogleda proti morju in z očmi se ujame s Kevinom (Michael Vartan). To se zgodi drugič, ko gre v bližnjo trgovino, tretjič pa na njegovi zabavi, kjer pomaga prijateljici, ki je zadolžena za strežbo. On čez nekaj dni pokliče Charlie, če bi ga peljala na sprehod. Ona ga ne pokliče nazaj, ampak se spet srečata na obali. Kevin ji dokaže, da ni gej, kar naj bi bil po besedah Kevinove ljubosumne znanke Fione (Monet Mazur). Kmalu potem sta se Kevin in Charlie zaljubila.
Ravno v tistem času pa Kevinovo mamo, Violo Fields (igra jo Jane Fonda, ki v tem filmu igra po 15 letih pavze njene igralske kariere), ugledno voditeljico oddaje v živo, zamenjajo. Ta doživi živčni zlom in med svojo oddajo v živo najprej besedno, nato pa že fizično napade mlado pop zvezdo (Stephanie Turner), ki je nekoliko v stilu Hillary Duff. Viola se nekaj mesecev zdravi v umobolnici, ko pa jo spustijo, izve za sinovo novo dekle (no, ko izve sta par že nekaj mesecev). Na skupnem kosilu Kevin Chalie zaprosi za roko. Violi se spet skoraj strga film.
Odloči se, da se bo lotila novega projekta - ločiti Kevina in Charlie. Celotno dogajanje spremlja kup komičnih prizorov. Celoten film si oglejte sami.

Ko je bilo konec filma sva malo poklepetala, potem pa sva si pogledala še del filma New York Minute, od snemanja videospota skupine Simple Plan naprej. Oba namreč poslušava njihovo glasbo. Vsebina filma je v včerajšnjem prispevku.
5 minut čez 14. uro je Simon odšel domov, jaz pa sem se odpravil k drugemu brantrancu, kjer sem moral nekaj malega popraviti pri računalniku.

Prišel sem domov, se usedel pred računalnik in malo poigral ET. Ob 15.30 pa sem krenil peš proti Čemšeniku (20-30 minut hoje stran od doma), kjer smo jaz, Branko, Simon in Žiga malo igrali nogomet. Kot vedno pri športu, nisem bil preveč uspešen in sem tudi dvakrat padel. Prvič si nisem nič naredil, 2. pa sem dobil po eno krasto na desnem kolenu in na desni podlahti (če ne veste, kje je to, poglejte učbenik za biologijo). Ob petih sem utrujen odšel domov in prispel okrog pol šestih. Šel sem igrat ET in tokrat bil nekoliko bolj uspešen. Dosegel sem več kot 150 točk! Juhu!

Potem sem si ogledal košček nadaljevanke na POP TV in oddajo 24 ur, kjer nisem zasledil razen toče nič posebnega. Pač standardne teme iz dogajanja na bližnjem vzhodu.

Gledal filma Mean Girls in New York Minute

2006-06-29T21:24:00.000+02:00

Danes dopoldne sem vstal - za počitnice že kar zgodaj - 10 čez 7, se uredil, najedel in sedel za računalnik. Pregledal sem strani ki jih redno obiskujem (www.slo-tech.com, www.slo-comp.net, www.php-si.com, www.bandrej.com, linux.prinas.si in soup.zen.si), se nekaj časa dolgočasil, malo počvekal na MSNju in se spravil igrat Enemy Territory. Zanimivo, bil sem prvi na Amisovem strežniku, pa je bila ura že 9. No, po nekaj minutah nas je igralo že 10.
Kot ponavadi nisem ravno blestel. Moje strelske sposobnosti so namreč precej slabe.

Potem sem si ogledal film New York Minute (Smrklji v New Yorku). Govori o dveh sestrah, ki pa sta si precej različni. Jane bi naredila vse za šolo in se močno trudi, da bi si prislužila štipendijo za nadaljne šolanje na Oxfordu, medtem ko je Roxy nekoliko manj zainteresirana za šolske obveznosti. Njo zanima predvsem grasba, nekje med popom, rockom in pankom. Ta ima tudi svoj band, vaje pa potekajo kar v času pouka. Seveda ima v šoli vsakič drugo opravičilo.
V filmu pa imata obe cilj priti v New York. Jane ne sme zamuditi svojega govor o ekonomiji, Roxy pa se hoče udeležiti snemanja videospota skupine Simple Plan za pesem Vacation. Odpravita se na vlak. Jane seveda ima karto, Roxy pa ne, saj se zanaša, na to, da bo sprevodnika zapeljala s svojimi čari. To ji ne uspe in obe sestri pristaneta na železniški postaji nekje med NY in domom. Eni izmed njih v torbico podtaknejo mikročip z veliko piratske glasbe. Potem po ta čip pošljejo posvojenca neke kitajke. Ta dekletoma prijazno ponudi prevoz z limuzino. Pripeljejo se v NY, vrata limuzine pa se zaklenejo. Sestri zgrabi panika, a uspešno zbežita skozi strešno okno. Jane je v limuzini pozabila svoj planer, v katerem ima shranjene tudi zapiske za govor. Posvojenec ju ulovi, a se ta lov zanj slabo konča, saj se izkaže, da Roxy obvlada borilne veščine. Zgodba se še naprej zapleta, kako pa si oglejte sami.

Zatem sem si ogledal še film Mean Girls (Zlobna dekleta). Govori o Cady, ki jo igra Lindsay Lohan, katero nekateri že poznate iz filma The Parent Trap (Past za starše) ali pa Freaky Friday (Odštekani petek). Cady prvič obišče šolo ko gre v gimnazijo, saj so jo pred tem šolali starši, ker so živeli v Severni Afriki. Čeprav naj bi bili doma šolani otroci čudaki, je Cady normalna, le ne znajde se v družbi. Prvi šolski dan je zanjo precej naporen, ampak kmalu spozna 2 prijatelja. Ta dva ji tudi razložita kdo na šoli se s kom druži. Povesta ji tudi za t. i. "plastične". To so tri dekleta. Eno izmed njih igra Amanda Seyfried, katero nekateri poznate že iz nadaljevanke Veronica Mars (tam je igrala Lilly Kane, katero so umorili). Ta dekleta naj bi se imela za boljše od drugih, mnenje Cadyjinih prijateljev pa je, da so zlobna. Cady povabijo medse, da bi tudi ona postala plastična. Prijatelja ji svetujeta, da postane in naredi sabotažo. Vse poteka kot po maslu, zaplete pa se, ko najzlobnejša ugotovi, kaj Cady počne. Potem ta pokaže knjigo ožigosanih (v njej so zapisane razne občutljive govorice o nekaterih na šoli, ki jo obiskujejo) ravnatelju. Pretvarja se, da ona ni napisala te knjige in obdolži ostale tri plastične. Zadeva postane resna, saj so v knjigi resne obtožbe. Konec si oglejte sami.

Okrog 14. ure sem končal s filmi in šel na MSN in poklepetal z sošolko, ki mi je ta dva filma predlagala. Šlo je pa za vsakdanji čvek, o telenovelah, vremenu in filmih - da ne bo kdo imel preveč bujne domišljije.

Čvekala sva do okrog 16h. Potem sem še bral eno knjigo o programiranju in nekaj pred 19. uro pogledal en košček nadaljevanke na POP TVju (naslova ne vem, ker so si vsi podobni).

Zdajle pa že dve uri pišem tale post.

Dobrodošli!

2006-06-28T21:32:00.000+02:00

Z veseljem pišem moj prvi prispevek na mojem prvem blogu!

Najbolje, da začnem kar s kratko predstavitvijo...

Sem Matjaž Drolc, zanima pa me predvsem računalništvo. Nekaj časa sem delal le spletne strani, zdaj pa se ukvarjam tudi z razvojem namiznih aplikacij za Linux (in ostale Unixe) ter Windows.

Koliko sem star?
Težko vprašanje... hehe, ne povem. OK, trenutno le nekaj več kot 14 let in hodim v 8. razred devetletke... No, zdaj ko so počitnice sem doma.

Kaj delam v prostem času?
Kadar je v živo prenos seje iz parlamenta gledam to, kadar pa ni, pa se učim kemijo... no, tako bi mislili nekateri sošolci, ampak ni čisto tako...

Med šolskim letom se res precej učim in letos mi je uspelo, da sem imel vse predmete zaključene 5! Drgač pa večino časa sedim pred računalnikom in kaj ustvarjam, zadnje čase pa tudi igram Enemy Territory preko interneta, čeprav sem pravi antitalent za igre. Ampak je zabavno.