Razočarane gospodinje in razočarani sošolci

Danes nisem počel nič kaj zanimivega, vsaj za večino ne.

Spet sem se zbudil nekje med 9. in 10. uro. Nekaj sem se igral s tem, da bi v internet neposredno prenašal glasbo, ki se trenutno vrti v mojem predvajalniku. Potem sem po številnih težavah to idejo za danes opustil.
Ker zaradi pomanjkanja spanja nisem imel preveč dobrih idej, kaj bi počel, sem se spravil pred TV, zraven pa še moja sestra in pogledala sva si še preostalih 14 delov razočaranih gospodinj, oz. 15, saj je zanja epizoda dvojna. Seveda sva si vmes vzela tudi kratke odmore (10-15 minutk).

Zadnji del je precej žalosten. Mikea (fanta od Susan) povozi nek psihopat, ki po svojih dejanjih precej spominja na Georgeva (lekarnar, ki ubije Rexa Van De Camp). Tisti, ki ste gledali 1. sezono nadaljevanjke (predvajana pred nekaj časa na POP TV), poznate vse naštete osebe, tistim, ki pa niste gledali te nadaljevanjke, pa priporočam ogled, saj bodo mogoče po koncu predvajanja 2. sezone (če jo bodo), še enkrat predvajali obe sezoni, kot počnejo pri marsikateri popularni nadaljevanjki (lani so celo poletje vsak dan vrteli Prijatelje (Friends), Sex v mestu (Sex and City) ter Parčkanje (Coupling)). No, za tiste, ki ste že videli 1. sezono priporočam ogled 2., za katero držimo pesti, da bo kmalu prišla na slovensko televizijo. V tujini so ponekod predvajanje 2. sezone že zaključili, torej jo lahko pričakujemo pri nas kmalu. Mogoče že septembra.

No, ko smo že pri septembru. Tam mesec ima svoje dobre in slabe strani. Dobre so npr., da se začne na TV precej novih nadaljevanjk, Bar in druge podobne oddaje. Prinese pa tudi šolo - tisto, kar nam krade čas, da moramo včasih katero od oddaj tudi preskočiti. Tako pač je, treba se je učiti, da bomo kasneje pridobljeno znanje lahko uporabili. Nekateri bolj, drugi manj, a vsak z drugim razlogom oz. pri nekaterih bolje rečeno z izgovorom. Tiste, ki jim gre v šoli slabše, delim jaz na tri kategorije: tiste, ki ne bi ničesar delali, a bi vseeno bili odličnjaki; tisti, ki jim je popolnoma vseeno in tiste, ki se trudijo in presedijo pred zvezkom po nekaj ur, a si ne zapomnijo ničesar.

Prva kategorija je precej huda, vsaj za tiste, ki se radi učimo in iz šole kaj odnesemo in nam ponavadi tudi uspe. Učenci iz prve kategorije vedno rabijo usluge, vsi bi vse morali narediti namesto njih. Ampak kljub temu, da ne bi delali ničesar, bi imeli same odlične ocene. Sicer se v poklicu res ne rabi vse snovi, ki se jo obravnava v osnovni šoli, ampak takšne zadeve dajo občutek, kakšen bo ta človek na delovnem mestu.

Tiste, ki jim je popolnoma vseeno, pa bi se dalo razdeliti še na kup podkategorij. So tisti, ki jim za šolo - oprostite izrazu - res dol visi in tisti, ki se preprosto ne morejo zaradi takšnih in drugačnih razlogov spraviti k učenju. Z obojimi sem mel izkušnje. Eden izmed prve podkategorije je bil moj sošolec v 7. razredu. V šoli je med vsemi urami slovenščine grozno grdo vpil in ni pustil niti drugim, da bi se učili. Jaz sem imel še to nesrečo, da sem sedel eno klop za njim. Najhuje je bilo to, da nas je slovenščino učila neko dekle oz. ženska (kakor hočete), ki je komaj končala faks. Še dobro, da je bila to le druga polovica leta (na začetku nas je učila precej sposobna učiteljica, ki je v razredu znala narediti mir).

Torej, prvo uro, ko se učitelj/-ica in učenci predstavijo, mora učitelj/-ica dati učencem vedeti, kdo je. Torej, da se bo pri urah poslušalo učitelja/-ico in ne soseda v klopi.

No, ta sošolec iz 7. razreda je na srečo potem še eno leto ostal v 7. razredu, tako, da smo se ga mi znebili (saj se sliši grdo, ampak res ga ni noben mogel prenašati). Tisti, ki so bili letos njegovi sošolci, pa se mi kar malo smilijo. Ampak imam občutek, da se je malo popravil in spremenil obnašanje. Čestitam, bil je že čas!

Aja, še druga podkategorija. Pri teh na srečo obstajajo taki, ki se jim da kaj dopovedati! Enkrat mi je uspelo, da sem sošolko, ki ji sicer ne gre ravno dobro (ocene se gibljejo med 1-3, včasih pa ima tudi dobre dneve) uspel v 20 minutah med potjo v šolo pripraviti, da je dobila pri kemiji 5 (ustna ocena). Vrjetno so jo prej učile tudi prijateljice, ampak vseeno sem ponosen nase. Ko jo je učiteljica pred tablo spraševala, je bila vrjetno kar presenečena. Seveda je pred razredom rekla, da je dobila tri, sošolka pa ni pogledala kaj je pisalo v zvezku in se ji je zdelo, da se ji je v življenju zgodila največja krivica - dobila je 3, kljub temu, da je vse znala. V očeh je imela celo solze (se ne spomnim točno, ampak vsekakor je bila potrta). In naslednji dan je kar sijala od sreče - doma je odprla zvezek (vrjetno je hotela oceno pokazati staršem) in ugotovila, da je v njenem zvezku zapisana lepa, rdeča petica.

Upam, da bo to v njenem zvezku pisalo še večkrat. Sicer pa ta sošolka kar večkrat preseneti - npr. pri zgodovini na pamet zrecitira pred tablo cel odstavek v učbeniku. Žalostna plat te zgodbe je to, da ji more iti zares slabo, da se odloči, da se bo začela učiti. Upam, da bo kmalu spremenila razmišljanje. Kar pogumno!

Aja, še zadnja kategorija - tisti, ki si enostavno ne morejo zapomniti ničesar. Tudi takšnega sošolca imam - po značaju je dober, ampak težko si zapomni stvari. Na srečo je po strokovnih pregledih dobil odločbo, da za pozitivno oceno potrebuje nekoliko manj znanja kakor drugi - kot nekakšen prilagojen program v normalni šoli. Sicer se uči popolnoma enako snov, kot drugi, a pri ocenjevanju dobi nekoliko lažja vprašanja, oz. je vprašan enako stvar, vendar na nekoliko drugačen način. Sicer pa gre za čisto normalnega sošolca, ki ima pač eno drobno napakico. Ampak so pa tudi stvari, ki ga zanimajo... In tisto, kar ga zares zanima si odlično zapomni, tako, da če bo izbral poklic po svojem izboru (tisto, kar ga veseli), bo zadevo 100% obvladal.

Pri stvareh, ki me nekoliko razočarajo, sem zadeve precej posploševal, čeprav gre za moj pogled na nekatere sošolce, na katere pomislim najprej, ko mi kdo omeni 8. B (od septembra naprej bo to 9. B). Tako ali drugače. Nekatere si zapomnim po slabih, druge pa po dobrih lastnostih. Žal sem omenil večino slabih. V trenutku pisanja sem pač zaspan in nekoliko tečen. OK, stara lajna - zgovarjam se na neprištevnost ;).

Če sem koga osebno prizadel, mi je žal in se opravičujem, ker ni bilo mišljeno tako. Je pa lahko ta prispevek zanimivo branje na pogled 14. letnika na šolo. Enkrat pričakujte tudi svetlo plat zgodbe!

Komentarji zaželjeni! Uživajte!