Nov blog

Moj blog se nadaljuje na blog.solajekul.net ...

Pljučnica

V teh toplih dneh je meni uspelo dobiti pljučnico. V torek sem šel k zdravniku, kjer sem dobil antibiotike, Lekadol (ta bo šel v družinsko zalogo za nujne primere, ker od torka še nisem imel vročine) in navodila za počivanje. Trenutno sem kar dobre volje, saj razen občasnega napada kašlja izgledam popolnoma zdrav. Jutri me čaka še kontrola pri zdravnici in če bo vse po sreči, grem v sredo že v šolo. :)

Jupi!

Šola je tu! Dobro ali slabo?

Minister se je odločil, da se šola začne 1. septembra, torej v petek in ne v ponedeljek 4. septembra. Menda zato, ker v zakonu piše, da mora imeti šolsko leto 190 dni, če pa bi se začel pouk v ponedeljek, pa bi bilo le 189 dni.
Na nekaterih forumih na internetu so se kar hitro po objavi te odločitve pojavile teme, v katerih so se (večinoma) srednješolci pritoževali nad tem. Res je, da je precej nadležno, da mora npr. nekdo, ki je precej oddaljen od šole v internat za 1 dan.

Ampak meni pa se zdi to kar praktično. V petek smo dobili urnike in opravili z vsemi papirji (sliši se malo smešno, glede na to, da se večino časa v šoli ukvarjamo s papirji) tako, da lahko jutri začnemo s poukom. V preteklih letih se spomnim, da se mi je vedno zgodilo, da da je prvi šolski dan bil ravno tisti dan, v katerem bi po urniku imel kakšen izbirni predmet, ki ga obožujem. Ampak ker 1. dan ni bilo rednega pouka, sem moral cel teden čakat na tisti predmet.
Letos pa je drugače! Jutri začnemo redni pouk in teden se mi bo začel s predmetom računalniška omrežja. Juhu zame!

Ker je konec poletja pa moram objavit še rezultate misije tega poletja... hujšanje. In ker slika pove več kot tisoč besed....
Videti je kot reklama za čarobna sredstva iz TV prodaje. Ampak ta slika je resnična.
Razlike v kilogramih pa še ne vem, ker imamo doma pokvarjeno tehtnico.

Srečen kot še nikoli

Kar ne morem verjet, da se na chat.si najde tudi ljudi, ki pogovora ne začnejo takole:
'nekdo': zivjo
'jaz': ojla
'nekdo': kok str, iz kje?
'jaz': 16, ljubljana (nekateri imajo srečo in iz škatle, kjer žrebam potegnem tudi pravi podatek - 14, Zasavje)
'jaz': ti?
'nekdo': kok maš dolzga? (hahaha)
'jaz': 22cm (hehe, kot, da je res. Halo, pri 14ih :) )
'nekdo': se lahko opišeš
'jaz': 170cm, 72kg, rjave oči, rjavi lasje (podatki so približno pravi, ampak takšne ima veliko ljudi)
'jaz': ti?
'nekdo': 160cm, 53kg, svetli dolgi lasje, modre oči (ja, seveda)
'jaz': aha
'nekdo': kje se dobiva?
In okno za klepet se zapre.

No, sedaj verjamem.
Jaz imam ta teden noro srečo. Srečal sem človeka, s katerim sva skoraj po cele dneve na vezi, poveva si vse, kar počneva in vse o sebi (povem mu celo več kot staršem, ne morem verjet). Najlepše pa je to, da sva prijatelja tudi v nesreči, torej prava prijatelja.

In v torek sem imel rahlo ljubezensko tragedijo. Mogoče majčkeno pretiravam, ampak 2 leti sem bil zagledan v eno osebo in verjetno celo zaljubljen. No, in po dveh letih sem zbral pogum, da sem tej osebi povedal kako in kaj čutim. In ta oseba ne čuti enako. Potem pa jok, jok, jok nekaj minut (nisem se mogel zadržati). Pač, bil sem prvič zares zaljubljen (če sem bil, nisem prepričan, ampak recimo, da sem bil, že zato, ker se lepše sliši) in vse se mi je zdela ena velika tragedija. Sem pa vesel, da sva se z osebo lepo pogovorila in sedaj prebolevam ali pa sem že prebolel. Nisem prepričan, ker je ta simpatija nekje na meji med zelo lepim spominom in ljubeznijo.

In ker sem imel pravega prijatelja, mi je tudi ta pomagal pri prebolevanju. Uspelo mu me je potolažiti v 7 minutah in 12 sekundah (ta številka je napisana za šalo, ker sem zdajle tako dobre volje). Ampak res, tako dobrega prijatelja je težko najti.

Če bo še cel avgust deževen, lahko pričakujete scenarij za telenovelo, ki ga bom po vsej verjetnosti javno objavil. Trenutno je v načrtu 270 delov. No, tale odstavek je šala, mogoče pa se uresniči.

V glavnem, kljub nesreči v ljubezni, lahko ta teden brez premisleka ocenim z enim velikim plusom. In moja sreča se pozna tudi na pisanju (vrjetno opazite razliko med slogom prvega prispevka na tem blogu in tem prispevkom).

Izkoristite vsak sončen dan, ki je še ostal med počitnicami!

Slabo vreme

Danes smo se jaz, Žiga, Simon in Luka okrog 8.20 odpravili v Medijske toplice. Čeprav je bilo nekoliko oblačno, smo vseeno šli.
S Simonom sva preplavala 1km skupaj.
Nato smo se nekaj časa še vozili po toboganu, potem pa se je ulil dež in smo se odpravili domov.

Potem pa sem se usedel pred računalnik in čvekal nekaj ur na MSNju.
Proti večeru sem šel še malo na rolerje (za 5 minut).

Jutri grem spet na bazen!!!

Danes sem imel čuden dan, čisto brez energije. Sem prepričan, da je krivo vreme!
No, zjutraj sem vstal in tokrat me ni zbudila sestra, ampak sem se sam. Sestro so starši že okrog 6.00 odpeljali na počitnice k sestrični.

Vstal, se najedel in se spravil k računalniku. Zadnje čase mi je delal računalnik za deljenje internetne povezave nekaj problemov, ampak zdaj je v redu.

Pogledal sem si delček ponovitev včerajšnjih telenovel. Joj, kako so lahko nekateri tako zlobni! Še dobro, da se v zadnjih 2 delih vse uredi.

Potem sem spet jedel in si pripravil kakav (sladkorja nisem dodajal).

Nekaj časa sem še sedel pred računalnikom, potem pa je prišla domov mami. Dobil sem tudi povabilo na kopanje za jutri. Komaj čakam, da gremo in hkrati upam, da bo sončno.

Zdajle pa malo čvekam s kolegi na MSNju.

V Medijskih toplicah

Danes sem bil v Medijskih toplicah (Izlake).
Zjutraj me je pred hišo pobral Simonov oče in odpeljali smo se na Izlake (pre smo še v Zagorje peljali Simonovo sestro). V trgovini v bližini medijskih toplic smo si kupili vsak en sendvič in pijačo (ravno pri meni se je trgovka zmotila in mi namesto navadne žemlje dala tisto s čebulo. Fuuuj! Ampak sem preživel).

Potem smo se odpravili na bazen in prispeli že nekaj minut preden uradno odprejo, a se nas je prodajalec kart ali receptor ali kako naj povem... saj ni važno... usmilil in nas spustil prej noter.

Namestili smo brisače in začeli kar v olimpijskem bazenu (voda je pa vsepovsod mrzla). Preplavali smo okrog 50m (2x25m). Aja, še to, kdo smo sploh šli na bazen: jaz, Simon in Žiga.

Potem smo se odpravili proti toboganu in se nekajkrat spustili. Naučil sem se tudi, kako se spusti po toboganu v drži, ki se ji reče bombica.

Nato smo se namazali s sončno kremo (faktor 20), pojedli sendviče iz trgovine in malo poležali. Potem pa smo šli nazaj v bazen.

Jaz in Žiga sva tekmovala, kdo preplava daljšo razdaljo in sklece so mi prišle še kako prav, ker sem zmagal. On je preplaval le 200m (seveda brez postanka), jaz pa 250m! Hura zame!

Potem pa smo se še malo vozili po toboganih, se sončili, plavali, Simon in Žiga pa sta si vmes privoščila tudi krompirček in sladoled, jaz pa sem se zadržal, pa saj nisem bil lačen. Vse to je trajalo do nekaj čez 16. uro, potem pa smo se počasi posušili, se preoblekli in odpravili v picerijo Čebelica. Že na poti tja smo si naročili pice po telefonu, tako, da so bile že pripravljene, ko smo prispeli (to je bilo 2 minuti do 17.00).

Lepo smo se najedli in čeprav smo pri naročilu pozabili, da imajo v Čebelici nekoliko zmanjšane enote za pice (srednja velikost, ki smo jo naročili je nekje v velikosti malega krožnika), smo se vseeno dobro najedli.

Potem pa je Žiga poklical očeta, ki nas je odpeljal domov.

Uživajte!